Vaša Eminencija, uzoriti gospodine kardinale, nuncije D’Errico, dragi sobratje v škofovski i nadškofovski službi, draga braćo svečenici, đakoni i redovnici, bogoslovi, sestre redovnice, dragi hodočasnici iz Hrvatske, iz Slovenije, iz Madžarske in iz drugih krajev,
hvala vam, da ste se zbrali v tako velikem številu na vašem rednem romanju, “hodočašču svete subote in svete nedelje u Ludbreg”, ki ga letos povezujemo s 5. slovensko–hrvaškim romanjem. Ta imenitna pobuda je nastala v času priprave na Srednjeevropski katoliški dan v Mariazellu v Avstriji, kjer smo Hrvati in Slovenci sklenili, da se bomo po možnosti vsaki dve leti srečevali na skupnih romanjih ter utrjevali naša vero, medsebojno povezanost in bratsko sodelovanje. Tako je bilo prvo srečanje leta 2003 v Mariji Bistrici, leta 2005 na Brezjah, leta 2007 na Trsatu, leta 2011 na Ptujski gori, i danas 6. rujna 2014 u svetištu Predragocjene Krvi Kristove, tu u Ludbregu. Srdačno dobrodošli, prisrčno pozdravljeni!

1. Došli smo, da zajednički ispovijedimo našu ljubav i vjeru u središnju tajnu i najveći dar – nazočnost našega Gospodina Isusa Krista, njegove predragocijene Krvi i njegovog predragocijenog Tijela pod prilikama kruha i vina, u vazmenom otajstvu presvete Euharistije. Ovo otajstvo se na poseban način slavi stoljećima ovdje u Ludbregu i po čitavom katoličkom svijetu i to od posljednje večere koja je bila na Veliki četvrtak, ko je Jezus vzel v roke kruh, ga blagoslovil razlomil jim ga dal in rekel: “Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje Telo, ki se daje za vas”. In kelih z vinom: “to je moja kri, nove in večne zaveze, ki se za vas preliva. To delajte v moj spomin” (prim. Lk 22, 17-20). Ko 2. vatikanski koncil v Konstituciji o sv. bogoslužju razmišlja o tej skrivnosti naše vere, pravi: “Nikdar poslej, nikdar poslej po tej Jezusovi zadnji večerji se Cerkev ni nehala zbirati in uresničevati to Jezusovo naročilo in se ne bo, do Jezusovega drugega prihoda ob koncu časov” (prim B6), saj velja njegovo zagotovilo: “Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni do konca sveta” (prim. Mt 28,20).

In kar je še važnejše; tudi mi smo vstopili v to skrivnostno dogajanje, ko smo pri krstu postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta. Ne gledalci, ampak nosilci vrednot Božjega kraljestva, sodelavci za Božje kraljestvo, za delo odrešenja, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost (prim. 2 Pt 3,13).

2. Na naših dosedanjih slovensko-hrvaških romanjih v znana Marijina božjepotna svetišča kot so Marija Bistrica, Brezje, Trsat in Ptujska gora, smo vedno obnovili posvetitev Božji Materi Mariji. Ona je tako globoko povezana z našim krščanskim življenjem in z našo duhovno zgodovino. Tudi danes bomo obnovili to posvetitev na koncu maše.

Svima je poznat događaj iz života blažene Djevice Marije, kako je poslije navještenja da će postati majka Sina Božjeg, krenula brzo u gorski kraj i ušla u kuću Zaharijinu te pozdravila Elizabetu. Čim Elizabeta ću Marijin pozdrav, napuni se Duhom Svetim i klikne glasno “Najblagoslovljenija si ti među ženama i blagoslovljen je plod utrobe tvoje Isus. Odakle meni ovo, da majka Gospodina mojega dolazi k meni. Blago Tebi koja povjerova, da će se ispuniti, što je rečeno od Gospodina. Tada Marija reče: Hvali duša moja Gospodina… jer velike stvari mi učini Svesilni, čije je ime sveto” (prim. Lk 1,39-49).

Braćo i setre, dragi hodočasnici, upitajmo se danas, na našem zajedničkom hodočašću, jesmo li mi ikada uskliknuli kao Majka Božja: Moja duša veliča Gospodina, jer velike mi stvari učini Svesilni, čije je ime sveto… Koje su to velike stvari? Da smo kršćani, da smo kao učenici Isusa Krista međusobno braća i sestre te ljubljena djeca Oca nebeskog, da nismo sami, da je Gospodin s nama, da put našeg života ne ide u nepoznato, da nas svuda prati Očeva ljubazna ruka, da na putu našeg zemaljskog života imamo svaki svoje obaveze i poslanje koje treba ispuniti, da smo svi pozvani u život vječni i sreću nebesku, koja nadilazi sva naša očekivanja, jer kako kaže apostol Pavao: “što oko nije vidjelo, uho nije čulo i srce nije osjetilo, to je Bog pripremio onima koji ga ljube” (1 Kor 2,9).

3. Naše skupno romanje v Ludbreg je gotovo priložnost, da se malo zamislimo in se v luči Jezusovega evangelija vprašamo, kako vršimo Božjo voljo, kot posamezniki, pa tudi kot pripadniki dveh sosednjih narodov. Povezujejo nas močne vezi vere, pa tudi globoke vezi naše pripadnosti družini slovanskih narodov, globoke vezi naše slovanske kulture in vrednote našega dragocenega duhovnega in narodnega izročila. Dozvolite mi, dragi hodočasnici, braćo i sestre u Kristu, da sasvim kratko iznesem nekoliko činjenica i podataka, koji govore kako duboke i životno važne su naše duhovne veze.

24. rujna 2011. u Sarajevu je bila beatifikacija drinskih mučenica koje su umrle mučeničkom smrću godine 1941. Dvije od njih su bile Slovenke. U Velenju se 1861. godine rodio sluga božji p.Vendelin Vošnjak OFM, prvi provincijal nove hrvatske franjevačke provincije i glavni vizitator franjevačkog reda. Umro je 1933. godine u franjevačkom samostanu na Kaptolu u Zagrebu. U tijeku je proces za njegovu beatifikaciju.
Ima još priča koje govore o našem zajedništvu u vjeri. U Štanjelu na Primorskem se 1850. godine rodio sluga božji Anton Mahnič, rektor sjemeništa u Gorici. Godine 1897. imenovan je krčkim biskupom, a nakon svestrane pastoralne obnove krčke biskupije i teških izkušenja, preminuo je u Zagebu 1920. godine. I za njega je u tijeku proces za beatifikaciju.
Duboke veze prijateljstva, vjere i ljubavi izmedu slovenskog i hrvatskog naroda u svom svećeničkom i biskupskom služenju održavao je Josip Srebrnič, roden 1876. v Solkanu. 1923. godine imenovan je biskupom krčkim, a svoju biskupsku službu vršio je gotovo 40 godina.

V Sloveniji, in še posebej v mariborski metropoliji, pa ne bomo nikoli pozabili izredna znamenja bratske povezanosti, sočutja in dobrote, ki so je bili deležni naši duhovniki in redovniki, ki so jih Nemci leta 1941 izgnali iz njihovih župnij in jih okrog 350 pripeljali v Zagreb in v Slavonko Požego. Tukaj se je zanje posebej zavzel takratni zagrebški nadškof, pozneje kardinal Alojzije Stepinac, ki je s svojimi sodelavci poskrbel, da so bili duhovniki –begunci – bratsko sprejeti. Bili so z vsem preskbljeni in razmeščeni po različnih župnijah zagrebške nadškofije, kjer so pomagali v dušnem pastirstvu, lepo preživeli vojna leta in se po vojni vrnili na svoje domače župnije.

Vse to nisem izvedel iz knjig, ampak mi je o tem večkrat še kot nadebudnemu ministrantu s solzami v očeh pripovedoval moj domači župnik g. Martin Lupše, ki je sam na svoji koži doživljal to pregnanstvo.

Našo hvaležnost smo želeli izraziti leta 2002, z zahvalnim romanjem duhovnikov mariborske nadškofije skupaj s takratnim škofom dr. Francem Krambergerjem i duboko smo zahvalni Vama, Uzoriti gospodine Kardinale što ste nas tada kao nasljednik blaženog i uskoro svetog kardinala Alojzija Stepinca, ljubazno primili, te smo zajedno slavili svetu euharistiju u zagrebačkoj katedrali.
Cerkev v Sloveniji, posebej v mariborski metropoliji, bo vedno hvaležna Cerkvi na Hrvaškem, da ste nam pomagali pri vzgoji in izobraževanju semeniščnikov in bogoslovcev, posebno ko ste sprejemali semeničnike v Pazinu, v Zadru in na Visoki bogoslovni šoli v Đakovem. Nekateri bogoslovci in duhovniki, posebej iz frančiškanskega reda, so študirali teologijo v Ljubljani. Ta medsebojna izmenjava se uresničuje tudi danes.

Vsega tu ne moremo našteti. Naj omenim še zanimivo duhovno povezavo, ki tudi rojeva bogate sadove. To je hrvatska dominikanska provincija, koja već 40 godina u celjskoj biskupiji u Sloveniji ima svoj samostan i dvije župe, u Žalcu i u Petrovčah, poznatom Marijinom hodočasničkom svetištu, koje postaje sve više duhovni centar, biskupijsko Marijansko hodočasničko središte te mjesto susreta za hodočasnike sa svih strana, za duhovne vježbe i za druge pastoralne programe. U tim grupama sudjeluju i mladi iz Zagreba i iz Slovenije, a i danas su s nama, zajedno s bogoslovima iz Slovenije i s bogoslovima hrvatske dominikanske provincije.

Vse prisrčno pozdravljamo in Vas vabimo, da z romarsko pesmijo izrazimo veselje in upanje našega romanja: Majko Božja Bistrička.